Predstavitev dobrih praks
Povezovanje informacijske tehnologije spreminja družbo in gospodarstvo. E-poslovanje vodi k vse večji globalizaciji poslovanja, k odpiranju in povezovanju tržišč. To prinaša vrsto sprememb, ki bodo zlasti prilagodljivim in inovativnim organizacijam lahko omogočile obdobje razcveta (Gričar 1997).
E-poslovanje med organizacijami se je v osemdesetih letih začelo uveljavljati z elektronskim izmenjavanjem poslovnih listin po standardih kot so UN/EDIFACT (United Nations/Electronic Data Interchange for Administration Commerce and Transport), ASC X12 in EANCOM. Predvsem zaradi zapletenosti in velikih stroškov povezovanja se do danes ni množično uveljavilo. Večje organizacije si sicer elektronsko izmenjujejo poslovne listine, medtem ko so se majhne organizacije v tovrstno sodelovanje težje vključevale. Kot ovire za e-poslovanje majhna podjetja najpogosteje navajajo pomanjkanje kadrov, premajhno število uporabnikov, naravo dela ter visoke stroške strojne in programske opreme (Vehovar in drugi 2003). Velja upoštevati dejstvo, da majhna in srednje velika podjetja predstavljajo skoraj 99% vseh podjetij v državah članicah Evropske unije in ustvarjajo znaten delež bruto družbenega proizvoda (Likkanen 2002). Na nivoju Evrope ustvarijo 50% BDP. Kar 93% majhnih podjetij zaposluje manj kot 10 ljudi. So torej generatorji dinamike in gospodarske rasti, katerih prednost je hitra prilagodljivost in sposobnost hitrega odziva na spremembe v okolju.
Prav zaradi navedenega je pomembno, da tudi majhne in srednje velike organizacije ne spregledajo priložnosti za višjo produktivnost, pospeševanje inovacij, ki jih ponujata uporaba informacijske tehnologije in e-poslovanje. Z namenom širšega vključevanja majhnih in srednje velikih podjetij v e-poslovanje je Svet Evropske komisije sprejel serijo direktiv, katerih namen je poenostavitev in posodobitev dosedanjih pravil za e-poslovanje (Košti 2004). Najnovejša direktiva 2001/115/EC vključuje predvsem tematiko izdajanja in prejemanja e-računov. Direktiva je v vseh državah članicah Evropske unije pričela veljati 1. januarja 2004. Organizacije in ponudniki tehnologije so pričakovali »razcvet« posla na področju izdajanja in sprejemanja e-računov, vendar se vključevanje organizacij v izvajanje omenjenih procesov na e-način še ni razširilo. Tematika tako predstavlja izziv za celotno Evropsko unijo. Posebej je pomembna za e-poslovanje majhnih in srednje velikih podjetij, zato je Evropska mreža za podporo e-poslovanja (eBSN) predlagala pospeševanje razvoja v vseh državah članicah Evropske unije (Gričar 2004).
E-račun je poslovna listina, ki je med vsemi poslovnimi listinami v e-obliki, med organizacijami, najmanj izmenjana (Košti 2004). V letu 2002 si je le 3% podjetij z dobavitelji elektronsko izmenjevalo račun v standardizirani obliki (Vehovar in drugi 2003). Med srednjimi podjetji elektronska izmenjava računov v standardizirani obliki sploh ni bila prisotna. Zanimiv je podatek, da je bila takšna oblika izmenjave računov najbolj razširjena med mikro podjetji (5%). V Evropi je letno izdelanih približno 18 milijard računov (Falys 2003). Večina se jih natisne na papir in pošlje poslovnim partnerjem po pošti. Kljub temu, da so možni prihranki v izvajanju procesov izdajanja in prejemanja računov na e-način znani, se le-to v organizacijah, predvsem majhnih, ni razširilo.
Gradivo za usposabljanje o e-računih
Activity report of the project eInvoicing (angleško besedilo)
Kmalu več o predstavitvi dobrih praks